Značilnosti preroških ljudi
Kaj sploh je prerok?
Prerok je nekdo, ki govori v imenu Boga v imenu ljudi. Prerok je razodel Božjo voljo, poklical ljudi k Bogu in opozoril ljudi na Božjo sodbo za slabe stvari, ki so jih naredili. Bog je preroke pogosto uporabljal tudi za napovedovanje dogodkov, ki se bodo zgodili v prihodnosti. Na primer, mnogi preroki v Stari zavezi pridigajo o prihodu Mesije.
Usta za Boga
Preroki so bili po eni strani izredni ljudje. Niso izrazili svojih misli in zamisli, ampak posebno Božje sporočilo za tisti čas. Bili so nekakšna usta za Boga, da je lahko Bog po preroku govoril z ljudmi. Po drugi strani pa so bili preroki tudi zelo običajni ljudje z zelo različnim ozadjem.
Na primer, Amos je bil čisti vzreditelj ovac, Izaija pa je prihajal iz ugledne družine. Ne glede na to, kako različni so bili preroki, pa za vse velja eno: Bog je tisti, ki jih izbere, da se po njih pogovarjajo z ljudmi.
O čem so govorili preroki?
Bog je uporabil preroke, da je ljudem sporočil, da ni zadovoljen s tem, kako živijo. V Svetem pismu pogosto beremo, da so izraelski prebivalci neposlušni Bogu, prerok pa je imel nato nalogo, da ljudi spozna, da so na napačni poti.
Mnogi preroki so na primer pokazali, da bo Bog kaznoval ljudi, če se ne bodo vrnili k življenjskemu slogu, ki ga je imel v mislih Bog. Bog uporablja tudi preroke za spodbujanje ljudi v težkih časih. Če le ljudje zaupajo Bogu, bo vse v redu.
Ni lahka naloga
Mnogim prerokom zagotovo ni bilo lahko. Govorila sta v Božjem imenu, a Božje sporočilo ni bilo hvaležno sprejeto. To je imelo pogosto tudi posledice za glasnika. Tako je Jeremiah zaprt v kletki in se iz njega norčuje. Ljudje sporočila niso mogli ceniti in sprejeti. Bog pove Ezekielu, da mora govoriti z ljudmi, vendar mu Bog takoj da vedeti, da ga ljudje ne bodo poslušali.
Isti Ezekiel ima nalogo, da s simboličnimi dejanji pokaže, kako je Bog nezadovoljen z ljudmi. Nekakšno ulično gledališče. Hrano mora peči na kravjem blatu, medtem ko 390 dni leži na levi strani in 40 dni na desni.
Kratka zgodovina biblijskih prerokov
Najprej vidimo preroke, ki nastopajo v skupinah . Zanje so značilna njihova oblačila (dlakavi plašč in usnjeni pas, kot v 2. Kralju 128; prim. Mat. 3: 4), živijo od miloščine in potujejo naokoli. Njihova predstava vključuje glasbo in ples ter ustvarja ekstazo, v kateri prerok čuti stik z Bogom. Savel se zgodi tudi, ko sreča preroke (1. Sam. 10, 5-7).
Ko pa se svetopisemska prerokba razvije iz skupine prerokov v posamezna oseba , ekstatični opisi odpadejo. Prerok preprosto poroča, da je z njim govoril Gospod Bog. Način tega govora je popolnoma podrejen temu, kar je Bog rekel. Ti samotarji, ki se ne razumejo več kot skupinski preroki (glej na primer negativni odgovor preroka Amosa v Am. 7,14), tvorijo klasično prerokbo, ki vključuje tudi prerokbo o sveto pismo ker so naredili korak pri pisanju svojih prerokb.
To pisanje je predvsem protest proti zavrnitvi poslušalcev prerokov, da sprejmejo sporočilo, ki so ga ti prinesli v Božjem imenu (glej na primer Izaijevo predstavo v Iza. 8,16-17). Tako so se preroške besede ohranile tudi za naslednjo generacijo. To je seveda vodilo v nadaljnjo literarno rast tega, kar danes poznamo kot preroki. Iz te klasične prerokbe, Mojzes se ozre nazaj, potem ko je babilonsko izgnanstvo veljalo za preroka in res največjega od vseh prerokov, tako kot v 5. Mojzesu 34.10.
Dejansko se vsa izraelska zgodovina razlaga kot zaporedje prerokov: začenši z neposrednim razodetjem Boga na gori Sinaj, so bili vedno posredniki, preroki, med katerimi je bil Mojzes prvi (torej: 5. Mojz. 18, 13- 18). (van Wieringen, str. 75–76)
Klasična prerokba se je v Izraelu v celoti razvila šele od 8. stoletja. Vsekakor gre za preroke, katerih prerokbe in sporočila so bila podana. Imenujejo se 'preroki iz svetih spisov'. V 8. stoletju se Amos in Ozea pojavita v severnem Izraelu: Amos s svojo ostro kritiko družbenih zlorab; Hosea s svojim strasnim pozivom k zvestobi prvotnemu srečanju Gospoda v puščavskem času. V južnem judovskem kraljestvu se kmalu zatem pojavi Izaija. Skupaj z Miho podaja svojo razlago vojne, ki jo trenutno vodi sirski in izraelski kralj proti Jeruzalemu.
Izaija se vmešava v politiko, tako kot njegova predhodnika Elija in Elizej. Poziva Ahaza in nato Ezekija, naj ne zaupata Asiriji in Egiptu, ampak le Gospodu. Leta 721 pade Severno kraljestvo in oblegajo Jeruzalem. Mihejeve prerokbe so tudi ostra obtožnica vse korupcije in zlorabe. Njegov jezik je še bolj grob kot jezik Amosa. Tudi zanj je edino jamstvo za prihodnost Izraela zvestoba Gospodu. V nasprotnem primeru se vse konča z uničenjem. Tudi templju ne bo prizaneseno.
Jeruzalem se res sooča s katastrofo v 7. stoletju. Prerokbe Sofonije, Nauma in Habakuka vodijo ta proces. Še posebej pa tisti Jeremijini, ki se pojavljajo do prve polovice 6. stoletja med zadnjimi judovskimi kralji. Vedno znova je mogoče slišati opozorilo, da obstaja le en odgovor na krizo: zvest Gospodu. Leta 587 se zgodi neizogibno: uničenje Jeruzalema in njegovega templja ter deportacija velikega dela prebivalstva v Babilon.
Babilonsko izgnanstvo je tako kot izhod in sklep zaveze ključni trenutek v zgodovini Izraela. Veliko več kot enkraten zgodovinski dogodek postane živ in nosi spomin. Izrael na tragičen, a ne pust način spozna svojega Gospoda in sebe na nov način. Gospod ni vezan na tempelj, mesto, državo ali ljudi. Izrael se nauči verjeti, ne da bi zahteval kakršen koli privilegij. Sedež ob potokih Babilona v tujini se bo napolnil in se naučil zaupati samo v Boga.
Ko je katastrofa uničenja in deportacije dejstvo, se ton mnogih prerokov spremeni. Ezekiel, ki je Jeremijin sodobnik in pridiga med izgnanci, bo zdaj še posebej spodbujal in pozval k zaupanju. Pomaga jim pri spopadanju z izgubo zemlje in zlasti templja. Tudi neznani prerok, tako imenovani devtero-Izaija, razglaša svoje sporočilo tolažbe v tem obdobju: prvi uspeh perzijskega kralja Kira s svojo usklajeno versko politiko je zanj znak bližajoče se osvoboditve in vrnitve v Jeruzalem.
Od konca izgnanstva si preroki sledijo brez natančne kronologije. Hagaj in Zaharija spremljata prve poskuse obnove templja. Neznani tretji prerok iz Izaijeve šole, trito-Izaija, govori z vrnjenimi izgnanci v Jeruzalem. Nato pridejo Malahija, Obadija, Joel.
Konec svetopisemskih prerokb se začne v 3. stoletju. Izrael je zdaj brez uradnih prič Božje besede. Postopoma se ljudje veselijo vrnitve prerokov ali prerokovega prihoda (prim. Dt 18,13-18). To pričakovanje je prisotno tudi v Novi zavezi. Jezus je prepoznan kot ta prerok, ki je moral priti. Mimogrede, zgodnja Cerkev je doživela oživitev prerokb. Čeprav vsi sprejmejo duha kot izpolnitev Joelove prerokbe (prim. Apd 2,17-21), se nekateri izrecno imenujejo preroki.
So tolmači Božje besede za krščansko občino. Prerokba je morda izginila v svoji uradni obliki, na srečo je Cerkev v vseh časih poznala ljudi, ki so v skladu s svetopisemskimi preroki presenetljivo posodobili Božjo ponudbo in sposobnost, da se nanjo odzovejo. (CCV str. 63-66)
Vsebina