V Novi zavezi Svetega pisma se o Samarijanih redno govori. Na primer, prispodoba o dobrem Samarijanu iz Luke. Zgodba o Jezusu s Samarijanko pri izviru vode iz Janeza je dobro znana.
Samarijani in Judje iz časa Jezusa se niso dobro razumeli. Zgodovina Samarijanov sega v ponovno naseljevanje izraelskega severnega cesarstva po izgnanstvu.
Evangelist Luka še posebej pogosto omenja Samarijane, tako v svojem evangeliju kot v Delih. Jezus pozitivno govori o Samarijanih.
Samarijani
V Svetem pismu in zlasti v Novi zavezi se srečujejo različne skupine ljudi, na primer farizeji in saduceji, pa tudi Samarijani. Kdo so ti Samarijani? Na to vprašanje so možni različni odgovori. Trije najpogostejši so; Samarijance kot prebivalce določenega območja, kot etnično skupino in kot versko skupino (Meier, 2000).
Samarijani kot prebivalci določenega območja
Samarićance lahko opredelimo geografsko. Samarijani so torej ljudje, ki živijo na določenem območju, in sicer v Samariji. V času Jezusa je bilo to območje severno od Judeje in južno od Galileje. Nahajalo se je na zahodni strani reke Jordan.
Glavno mesto tega območja se je prej imenovalo Samarija. Kralj Herod Veliki je to mesto obnovil v prvem stoletju pred našim štetjem. Leta 30 našega štetja je mesto dobilo ime 'Sebaste' v čast rimskemu cesarju Avgustu. Ime Sebaste je grška oblika latinskega avgusta.
Samarijani kot etnična skupina
Na Samarijane lahko gledamo tudi kot na etnično skupino ljudi. Samarijani nato izvirajo iz prebivalcev severnega izraelskega kraljestva. Leta 722 pred našim štetjem so Asirci v izgnanstvu deportirali del prebivalstva tega območja. Druge naseljence so Asirci poslali na območje okoli Samarije. Preostali Izraelci na severu Izraela so se pomešali s temi prišleki. Iz tega so nato nastali Samarijani.
Približno v času Jezusa je območje okoli Samarije naseljeno z različnimi etničnimi skupinami. Na tem območju živijo tudi Judje, potomci Asircev, Babilonci in potomci grških osvajalcev iz časa Aleksandra Velikega (356 - 323 pr. N. Št.).
Samarijani kot verska skupina
Samarijane lahko opredelimo tudi glede na vero. Samarijani so torej ljudje, ki častijo Boga, GOSPODA (YHWH). Samarijani se po svoji veri razlikujejo od Judov, ki častijo tudi Jahveja. Za Samarijane je gora Gerizim kraj za čast in žrtvovanje Boga. Za Jude je to tempelj v Jeruzalemu, gora Sion.
Samarijani domnevajo, da sledijo pravi liniji levitskega duhovništva. Za Samarijane in Jude je verodostojno prvih pet svetopisemskih knjig, pripisanih Mojzesu. Judje priznavajo tudi preroke in svete spise kot verodostojne. Zadnja dva Samarijani zavračajo. V Novi zavezi pisatelj pogosto omenja Samarijane kot versko skupino.
Samarijani v Svetem pismu
Mesto Samarija najdemo tako v Stari kot v Novi zavezi. V Novi zavezi se o Samarijanih govori v smislu verske enotnosti. V Stari zavezi obstaja le nekaj navedb o izvoru Samarijanov.
Samarijani v Stari zavezi
Po tradicionalni samarićanski teologiji je do ločitve med samarićansko in judovsko vero prišlo, ko je duhovnik Eli preselil svetišče v žrtvovanje z gore Gerizim blizu Sihema v Silo. Eli je bil v času sodnikov veliki duhovnik (1. Samuelova 1: 9-4: 18).
Samarijani trdijo, da je Eli nato ustanovil bogoslužni prostor in duhovništvo, ki ga Bog ni hotel. Samarijani domnevajo, da res služijo Bogu na pravem mestu, in sicer gori Gerizim, in imajo pravo duhovništvo (Meier, 2000).
V drugem kralju 14 je iz 24. verza opisano, da Samarijo ponovno naseljujejo ljudje, ki prvotno ne pripadajo judovskemu prebivalstvu. Tu gre za ljudi iz Babela, Kute, Awwe, Hamata in Sepharvaima. Ko so prebivalstvo prizadeli napadi divjih levov, je asirska vlada poslala izraelskega duhovnika v Samarijo, da bi obnovila čaščenje Boga.
Vendar pa Droeve (1973) meni, da je en duhovnik obnovil čaščenje v Samariji. Zahteve obreda in čistosti judovske vere dejansko onemogočajo, da bi jih en človek pravilno izvajal.
Asirski kralj je poslal ljudi iz Babilona, Kute, Awwe, Hamata in Sepharvaima v mesta Samarija, kjer jim je namesto Izraelcev določil kraj bivanja. Ti ljudje so prevzeli Samarijo in tam odšli živeti. Ko so prvič tam živeli, niso častili GOSPODA. Zato je GOSPOD nanje izpustil leve, ki so nekatere raztrgali.
Asirskemu kralju je bilo rečeno: Narodi, ki ste jih pripeljali v Samarijo, da bi živeli v mestih, se ne zavedajo pravil, ki jih je določil Bog te dežele. Zdaj je nanje izpustil leve, ker ljudje ne poznajo pravil Boga te dežele, nekatere pa so že pobili.
Nato je asirski kralj ukazal: Pošljite nazaj enega izmed duhovnikov, ki vas je odnesel v deželo, od koder prihaja. Tam mora živeti in učiti ljudi pravila Boga te dežele. Tako se je eden od deportiranih duhovnikov vrnil v Samarijo in se naselil v Betelu, kjer je učil ljudi, kako naj častijo GOSPODA.
Kljub temu so vsi ti narodi še naprej izdelovali svoje kipe bogov, ki so jih postavili v svoj novi dom v templjih, ki so jih Samarijani zgradili na žrtvenih višinah. (2. kraljev 14: 24-29)
Samarijani v Novi zavezi
Markus od štirih evangelistov sploh ne piše o Samarijanih. V Matejevem evangeliju so Samarijani omenjeni enkrat v oddaji dvanajstih učencev.
Teh dvanajst jih je poslalo Jezusa, on pa jim je dal naslednja navodila: Ne hodite po poti do poganov in ne obiščite Samarijanskega mesta. Raje poiščite izgubljene ovce izraelskega ljudstva. (Matej 10: 5-6)
Ta Jezusova izjava se ujema s podobo Mateja o Jezusu. Za svoje vstajenje in poveličevanje se Jezus osredotoča le na judovsko ljudstvo. Šele takrat pridejo v poštev drugi narodi, na primer ukaz o poslanstvu iz Mateja 26:19.
V Janezovem evangeliju se Jezus pogovarja z Samarijanko pri vodnjaku (Janez 4: 4-42). V tem pogovoru je poudarjeno versko ozadje te Samarijanke. Opozarja Jezusa, da Samarijani častijo Boga na gori Gerizim. Jezus se ji odkrito razodeva kot Mesija. Rezultat tega srečanja je, da ta ženska in tudi številni prebivalci njenega mesta verjamejo v Jezusa.
Odnos med Samarijani in Judi je bil slab. Judje se ne družijo s Samarijani (Janez 4: 9). Samarijani so veljali za nečiste. Tudi slina Samarijana je nečista po judovskem komentarju o Mišni: Samarijan je podoben moškemu, ki ima spolni odnos z menstruacijsko žensko (primerjaj Levitski zakonik 20:18) (Bouwman, 1985).
Samarijani v evangeliju po Luki in v Delih
V zapisih Luke, evangeliju in delih apostolov so najpogostejši Samarijani. Na primer zgodba o dobrem Samarijanu (Luka 10: 25-37) in o desetih gobavcih, od katerih se samo Samarijan hvaležno vrne k Jezusu (Luka 17: 11-19). V prispodobi odobri Samarijan,padajoča serija je bila prvotno duhovnik-levitski laik.
Dejstvo, da Jezus v evangeliju govori o duhovniku-levitu-Samarijanu in da dobro dela prav Samarijan, se zagovarja zanj in zato tudi za prebivalce Samarijanov.
V Apostolskih delih 8: 1-25 Luka opisuje poslanstvo med Samarijani. Filip je apostol, ki Samarijanom prinaša dobro novico o Jezusovem evangeliju. Kasneje gresta tudi Peter in Janez v Samarijo. Molili so za Samarićanske kristjane, nato pa so prejeli tudi Svetega Duha.
Po mnenju biblijskih učenjakov (Bouwman, Meier) so Samarijani tako pozitivno opisani v evangeliju po Luki in v Delih, ker je prišlo do spora v zgodnji krščanski občini, za katero piše Luka. Zaradi Jezusovih pozitivnih izjav o Samarijanih bi Luka poskušal spodbuditi medsebojno sprejemanje med judovskimi in samarićanskimi kristjani.
Da Jezus pozitivno govori o Samarijanih, je razvidno iz obtožb, ki jih je prejel od Judov. Mislili so, da bo Jezus sam Samarijan. Vpili so k Jezusu: Ali včasih narobe rečemo, da ste Samarijan in da ste obsedeni? Nisem obseden, je rekel Jezus. O možnosti, da bi bil Samarijan, molči. (Janez 8: 48-49).
Viri in reference
- Doeve, JW (1973). Palestinsko judovstvo med 500 pr. Iz izgnanstva v Agripo. Utrecht.
- Meier, JP (2000). Zgodovinski Jezus in zgodovinski Samarijani: Kaj lahko rečemo? Biblica 81, 202-232.
- Bouwman, G. (1985). Pot besede. Beseda ceste. Nastanek mlade cerkve. Baarn: Deset je.
- Nov prevod Biblije
Vsebina